Potovanja: Sigma 50 mm F1,4 na ulicah Skopja

Potovanja so vir navdiha za vsakega fotografa ne glede na njegovo predznanje in opremo, ki jo uporablja. Vsak kotiček skriva novo presenečenje in novo priložnost, da ukrademo kakšen trenutek večnosti s pritiskom sprožilca. Eno od takšnih potovanj je bilo tudi tisto moje v Skopje, kamor sem odpotovala z objektivom Sigma 50mm f1.4.

Stara čaršija in Sigma 50mm f1.4

Prva dva dneva se mi je zdelo, da tam sonce sije samo v tisti stari pesmi. A tretji dan je na z oblaki prepredenem nebu posijalo sonce tudi zame in začelo sušiti ulice in fasade. Mesto, ki se vsak dan znova zbudi iz zgodovinskega dremeža, je vabilo k sprehodu po mokrih ulicah Stare čaršije.

Časa ni bilo veliko, zato sem hitro ugotavljala, kateri Sigmin objektiv bi bil pravi za dokumentiranje življenja na ulicah Skopja. Izbrala sem Sigma 50mm f1.4. Njegova zelo odprta zaslonka omogoča odlične fotografije tudi pri zelo slabi osvetlitvi. Tako sem lahko postala neopazen poročevalec o življenju na ulicah Skopja.

Ulična fotografija pod pločevinastimi strehami

Ulično fotografiranje je polno vznemirjenja. Zanimivi kadri nastanejo v sekundi in enako hitro tudi izginejo. Vedela sem, da me čaka veliko priložnosti za kulturni trk pod pločevinastimi strehami trga, ki so se šele začele sušiti. Tu so vedno prisotni in od nekod že znani vonji z balkanskih tržnic, kot so Proustovi piškotki magdalenice, pa tudi pisanost bolšjaka in nam zahodnjakom vedno zanimive kombinacije oblačil muslimank, ki za razliko od uniformnosti moških pritegnejo veliko več pozornosti.

Na stojnicah ponujajo številne eksotične začimbe in južno sadje. Začimbe in zelišča s svojimi barvami in aromami neustavljivo vabijo, da jih povonjate ali poskusite. Tu so tudi klasični izdelki s sejmov, kot so karamelizirano sadje, oreščki na palčki ali sladkorna pena, ki jo sicer vidimo samo, ko srečamo kakšen potujoči cirkus. Vse to je mogoče v Skopju najti pod neko staro pločevinasto streho, ki skriva razigrano življenjsko resničnost. Ob sprehajanju mimo prodajalcev slišim njihovo vabljenje v skoraj vseh jezikih nekdanje republike, saj imajo za vsakega pripravljen vzklik, kakšno zanimivo opazko ali pa dobesedno zavpijejo kaj čisto mimogrede, a iz duše.

Trk civilizacij, zlato in kič

Znajti se med njimi s fotoaparatom je podobno temu, ko rudar najde »zlato žilo«. Sigmina »petdesetka« se je izkazala kot prava izbira, saj je dovolj široka, da ujame perspektivo neskončnih prehodov skozi stojnice, a hkrati dovolj ozka, da ujame podrobnosti, barve, kontraste. Ker je tudi sredi belega dneva pod pločevinastimi strehami precej mračno, velika odprtina zaslonke ni luksuz, temveč potreba. Če bi se odločila uporabiti bliskavico, bi se že ob prvem blisku vsi prodajalci razbežali kot miške.

S fotoaparatom v roki sem se med sprehajanje po ozkih prehodih tržnice trudila, da ne bi bila videti kot turistka in pritegnila nepotrebne pozornosti, čeprav so lokalni prebivalci tega verjetno vajeni. Moj objektiv Signa 50mm f1.4 je hkrati dovolj kompakten in več kot dovolj zmogljiv. Omogoča mi kompetentno kukanje v polmračne stojnice in vsakodnevno življenje na trgu. Iz nagnetenih uličnih izložb se svetlikajo zlato, kičaste obleke in sijoči čevlji, kot da je to vse, kar človek potrebuje. Na vprašanje, zakaj je tako, mi je tam rojena prebivalka povedala: »To nismo mi, to so oni«, s čimer se je nanašala na Albance. Kljub temu priznava, da se v zadnjih letih tudi Makedonci počasi vračajo na Staro čaršijo.

Tukaj, torej, večni trk civilizacij ustvarja te močne in zanimive kontraste Balkana, tudi če spregledam veliko nepotrebnega kiča in smeti, ki ne ustrezajo okusu vsakogar. Ime Balkan navsezadnje nosijo tudi lokali, kjer prodajajo čevapčiče, in potovalne agencije, še celo čevlji! Ravno dovolj opomnikov, da ne pozabimo, kje se nahajamo.